Konec meseca novembra in začetek decembra 2016 smo preživeli na Kubi. S sinom, starim 11 mesecev. Marsikdo si ne predstavlja, da bi šel s tako majhnim otrokom iz države, za nas pa je bilo raziskovanje Kube prava pustolovščina.

Same priprave na potovanje so seveda zahtevale malo več organizacije. Sploh ker je Kuba… pač Kuba. V trgovinah imaš marsikje le eno vrsto olja, soli, kakšno konzervo, pijače in sladkarije. Otroške hrane, plenic in podobnega ne najdeš kar tako. Torej, priprave so zajemale predvsem nakup stvari, ki smo jih morali nesti zraven, in nekaj administrativnih zadev.

Če začnem pri zdravstvu… za potovanje ne potrebuješ nobenega dodatnega cepljenja. Si je pa zelo priporočljivo urediti zdravstveno zavarovanje za tujino. Sicer nismo imeli nobenih izkušenj z zdravstvenimi delavci (na srečo), a kolikor so nam povedali, je na splošno zdravstvena oskrba dobra.

S seboj na potovanje smo za dojenčka vzeli nekaj oblačil (polovico smo jih na koncu pustili na Kubi, ker domačini bolj težko dobijo stvari za otroke – ali so predrage, ali pa jih je nasploh težko dobiti; mi pa smo potrebovali prostor v kovčkih za vsa moja glasbila, ki sem jih kupila med potovanjem :)), pamperske (čeprav sem v eni ali dveh trgovinah na Kubi zasledila plenice), avto sedež (čeprav smo rentali avto že iz Slovenije, nam ga niso mogli zagotoviti), vozek (kar nam je kot pišem v nadaljevanju malo otežilo potovanje, a vseeno nam je prišel prav), kengurujčka, napihljiv čolnček za na vodo, nekaj preventivnih stvari iz lekarne, sončno kremo za dojenčke in nekaj kašic (ki sem jih na koncu večinoma pojedla sama :)) Torej skupaj smo imeli en velik kovček (za naju s partnerjem), en mali kovček za stvari za sina, zložljivo torbo (za avto sedež in pamperske) ter vozek in nahrbtnik. Ne preveč, a na letališčih je bilo včasih vseeno fizično naporno.

Največje zmede so se nam namreč dogajale ravno na letališčih. Na AirFrance v Ljubljani so nam zagotovili, da lahko zraven na letalo vzamemo vozek, ki je velikosti okoli 100cm x50cm ko se zloži. Vendar ko smo prispeli na letališče na Marco Polo, nam ga niso pustili vzeti zraven na letalo, češ da je prevelik. No in tako smo do letala v Benetkah, pa med prestopanjem v Parizu in potem na letališču v Havani bili čisto naloženi (prej smo računali, da bomo Tim Marka peljali v vozičku, pa še kakšno stvar obesili na ročaje). No in ko smo prispeli na Kubo, smo res dooolgo čakali, da smo dobili vozek… Ko smo že dobro uro pri 30C, celi zadihani in mokri od vročine in vlage, stali pred vrtečim se trakom, na katerega se je vsakih nekaj minut spustil kak kovček, smo izvedeli, da moramo vozek iti iskat na drugo stran letališča.Potem smo pa še tam čakali. Tudi ko smo se vračali iz Kube nam je vozek povzročil nekaj težav. V Havani so nas na letališču spustili z njim na letalo, vendar nam ga je pri vkrcavanju francoska posadka vzela in pospravila nekam dol med prtljago. Zato smo ga po pristanku v Parizu zopet čakali. Tokrat smo čakali kar na letalu, dokler nam ga ni steverdesa pripeljala In zaradi čakanja smo skoraj zamudili naslednje letalo. Torej če bi vse ponovila še enkrat, bi na letalo vzela res tisti “mini” vozek in bi se izognili vsem tem težavam.

Sicer pa so nam zaposleni na letališču na Kubi (tako kot večina Kubancev) s svojo prijaznostjo in dobro voljo veliko pomagali. Tim Marka so cartali, se z njim igrali, nam ga držali, ko sva kaj prelagala… Res zelo prijazni ljudje, kar se je pokazalo tudi kasneje, med samim potovanjem. Zato je bilo potovanje zanj zelo zanimivo. Tim Mark rad potuje, rad ima da se mu nekaj dogaja, da vidi kaj novega, da ga obkrožajo ljudje… zato je bilo potovanje z njim pravo veselje, bolj naporno je bilo, ko smo se vrnili in je zopet nastala dnevna rutina.

Ljudje na Kubi so torej zelo odprti in prijazni. Na začetku nisem bila čisto prepričana koliko jim lahko zaupam. Se je namreč prvi dan v Havani zgodilo, da sem sedela v restavraciji, Tihomir (partner) pa je imel sina na rokah pred restavracijo. Malo sta se sprehajala naokrog dokler smo čakali kosilo, nato pa je pristopila ena gospa in ga želela prijeti. Tihomir ji ga je dal, ona pa je šla z njim čez cesto in v stavbo nasproti restavracije. Ko sem to videla, sem tekla za njo… in videla, da ga kaže svojim malim nečakom. Počasi sem ugotovila, da je Kubanci pač so takšni. Odprti, preprosti in vredni zaupanja. Tim Marka sicer nikoli nisva pustila samega s kom, so pa nam ga večkrat kje prijeli in se z njim poigrali.

In če sem že pri restavraciji… hrana na Kubi je naravnost čudovita. Jastogi, pečene banane, črn mali fižolček, tropsko sadje… mmm njam…. Jedli smo torej zelo dobro. Tim Mark je takrat jedel že skoraj vse, zraven sem ga še dojila. Tudi sadnih kašic ne mara preveč (zato sem tiste, ki sem vzela zraven večinoma pojedla sama :), zato pa obožuje surovo sadje. Na Kubi mu je še posebej teknila papaja, ki je, kot so povedali domačini, dobra za dojenčkov želodček (proti slabostim itd.). Dojenje pa nama je tudi dostikrat prišlo prav, saj se je kdaj pot znala zavleči (ceste na Kubi so ponekod vredne usmiljenja :))

Potovali smo torej z najetim avtomobilom, v katerega smo vgradili naš avto sedež in v katerem se nam je zgodilo marsikaj zanimivega. Tim Mark je bil navdušen nad vsakim konjem (od verjetno več stotih kar smo jih videli po poti), ki ga je videl iz avta, midva pa sva ga veselo opazovala »ihaha… ihaha…« je vriskal večino poti  Razen lukenj na cesti vožnja ni bila naporna. V avtu je bilo malo bolj naporno le tisti dan, ko smo naleteli na zapore zaradi smrti Fidela. Med našim potovanjem po Kubi je namreč umrl Fidel Castro, predsednik in komandant, kot so ga radi klicali. In zgodilo se je, da smo ga srečali na vožnji (vožnji njegove žare) iz Havane do Santiaga. To je sicer druga zgodba, a naj na tej točki povem le to, da smo imeli zaradi Tim Marka večkrat kakšen privilegij. Tudi ta dan. Ker smo zaradi zapor obtičali sredi ničesar, so nas v policijskem spremstvu spremljali po cesti proti Ciegu de Avila (iz katere se je malo kasneje pripeljala kolona s Fidelovo žaro). Ljudje ob cesti (ki so čakali predsednika, da ga pozdravijo na zadnji poti, in katerih je bilo na stotine, tisoče..), so nam mahali, nas slikali… včasih nas je bilo kar malo sram :). Policisti, ki so blokirali cesto so se namreč odločili, da s tako majhnim otrokom pa le ne moremo sredi ničesar in v vročini čakati cel dan in nam organizirali spremstvo skoraj do našega cilja.

Sicer pa smo na potovanju srečali še dve mladi družini. Eni so s približno enako starim sinom potovali s taksiji, drugi pa z 9-mesečnim dojenčkom kar z avtobusi. In oboji so imeli le pozitivne izkušnje. Torej obstaja več možnosti potovanja po Kubi z dojenčkom, in vse so zanimive.

Če povzamem, razen zapletov z vozičkom na letališčih, smo na Kubi doživeli le pozitivne stvari. Marsikdo nam je še pred samim potovanjem rekel, da smo izbrali pravo državo, eno najvarnejših in najprimernejših za male otroke. In res je bilo tako. Prijazni, umirjeni in hkrati zabavni ljudje, čudovita narava in mnoge dogodivščine, ki smo jih doživeli, nam bodo za vedno ostali v spominu. Kubo definitivno priporočam kot destinacijo, vredno ogleda. Tudi z dojenčkom.