“Nisem dober, če jočem, ko me mama pelje v vrtec,” mi je pred nekaj dnevi razlagal fantek na igrišču.

Čeprav sem mu v tistih 10 minutah, ko smo se skupaj igrali, večkrat povedala, da tudi jaz jočem in da je jokanje, ko si žalosten OK…. da nihče ni slab, ko joče, ker je žalosten… mi je bilo potem vseeno žal, da nisem zbrala poguma in njegovi mamici, ki je s prijateljico sedela na klopci, povedala…

“Imate čudovitega sina. Zagotovo mu v življenju želite vse najboljše. Da bo zdrav, uspešen, da bo lahko živel samega sebe. Vendar, da bi lahko živel sebe, se mora v celoti sprejemati. Sprejemati se v vseh okoliščinah, sprejemati vsa svoja čustva, jih znati izraziti in ob tem vedeti, da je vse to ok. Čutiti je povsem naravno. Da je normalno, naravno in OK tudi ko smo žalostni, ko smo jezni, osamljeni, ko pogrešamo ljubljeno osebo. To nima ničesar skupnega s tem ali smo dobri, pridni, ali ne.

Ne moremo biti ves čas veseli, radostni, čutiti teh t.i. “pozitivnih” čustev. Če bomo zatirali tista “negativna” potem počasi ne bomo čutili niti pozitivnih. Gre za to, da SMO PRETOČNI. Pretočni za čustva. VSA ČUSTVA.

Sicer lahko začne otrok svoja negativna čustva tlačiti…, ker jih ne upa izraziti. Zakaj? Ker želi biti dober, biti priden. Ker to vsak otroček želi biti. Všeč svojim staršem.

Ampak naša naloga jih ni narediti dobre. Ker to oni po svoji naravi že so. Je pa naloga starša otroka naučiti sprejemati svoja čustva in jih na zdrav način izražati. In “naloga” starša je tudi OTROKA SPREJEMATI. Točno takšnega kot je.

Velikokrat tega nismo sposobni, ker tudi sebe ne sprejemamo v celoti. Ne sprejemamo svojih čustev. Mislimo, da je popolnost v tem, da smo vseskozi srečni in veseli. Ne, POPOLNOST je v tem, da se popolnoma sprejemamo.

To da čutimo je del naše biti. Takrat ko v maternici ne uporabljamo čutil, že takrat ČUTIMO. Zato sprejmimo vse; svojo radost, ljubezen pa tudi jezo, žalost. In pustimo otrokom da so, to kar so. Da čutijo, to kar čutijo. V resnici so oni veliko popolnejši od nas odraslih, kateri smo že “zapacani” z raznimi etiketami, kot so “nisem dober”, “nisem varen” in predvsem… “nisem ljubljen”. Učimo se od njih. Kako čutiti in biti PRETOČNI za čustva.

Nismo tu, da drugim govorimo kaj so in kaj niso, kaj smejo čutiti in kaj ne… Za otroke smo tu, da jim dajemo varnost in ljubezen. In še enkrat… da JIH SPREJEMAMO.

Ko otrok joče, ko gre v vrtec, JOČE KER JE ŽALOSTEN. KER BO POGREŠAL MAMO. KER JO IMA RAD. In to, da je žalosten je OK. Naravno. Naravno j,e da čuti in izraža čustva. In naj to veliko ljubezen do mame ugašamo s tem, ko mu rečemo, da ni priden, ko tako čuti?

Vprašajmo se kdaj, kaj otroku s svojimi besedami in dejanji sporočamo, kaj ga učimo, in kakšno popotnico za življenje mu dajemo.”