1948 – NOBELOVA NAGRADA

Bil je običajno hladen, skandinavski petkov večer. 10. december - dan, ki obeležuje smrt Alfreda Nobela, kateri se je v mestu rodil 115 let pred dogodkom. Bolj kot se je temperatura približevala ničli, bolj se je polnila Stockholmska Koncertna dvorana.

Ozračje v dvorani je bilo nabito s pričakovanji. Nobelovi nagrajenci in njihove družine, njuna veličanstva kralj in kraljica ter drugi člani švedske kraljeve družine, predstavniki švedske vlade in parlamenta ter mnogi drugi so se v imenu znanosti in kulture zbrali, da proslavijo najnovejša znanstvena dognanja in literarne uspehe. V razgreti dvorani se je profesor G. Fischer, član Profesorskega zbora Royal Caroline Institute, pripravljal na govor. Dobil je nalogo predstaviti in podeliti Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino.

Svoj predstavitveni govor je začel z besedami: »Odkritje insekticidnih lastnosti dikloro-difenil-triklorometilmetana, skrajšano DDT, ima kratko in pestro zgodovino, ki je z medicinskega vidika tesno povezana z bojem proti tifusu med zadnjo svetovno vojno… Uporaba DDT se je izkazala za učinkovito tudi v boju proti številnim drugim boleznim, ki jih prenašajo žuželke. V boju proti malariji sta zatiranje odraslih komarjev in stanja ličink bistven del zdravljenja…. Dr. Paul Müller. Vaše odkritje o močnem kontaktnem insekticidnem delovanju DDT je izjemnega pomena na področju medicine. Po vaši zaslugi se lahko preventivna medicina zdaj bori proti številnim boleznim, ki jih prenašajo žuželke, na popolnoma drugačen način kot doslej. Vaše odkritje je poleg tega po vsem svetu spodbudilo uspešne raziskave novejših insekticidov. Z najtoplejšimi dobrimi željami Inštituta Caroline vas zdaj prosim, da sprejmete Nobelovo nagrado iz rok njegovega kraljevega visočanstva prestolonaslednika.”

Insekticidi so bili rojeni. Kemične kemikalije tik pred širitvijo po celotnem svetu.

 

1950 - KEMIČNA KASTRACIJA

Beli Leghorn cockerel piščančki so bili izbrani naključno. Stari le osem dni, so začeli prejemati injekcije prečiščenega DDT – tiste kemikalije, za katero je dr. Müller le dobro leto pred tem prejel Nobelovo nagrado. Dnevni odmerki, ki so jim jih vbrizgali v telo, jih niso ubili ali jih naredili bolne. A kaj kmalu so se v zoološkem laboratoriju v Sirakuzah s petelinčki začele dogajati čudne stvari. Bolj kot so le ti odraščali, bolj so izgledali kot kokoši in ne kot petelini. Znaki petelinje moškosti, kot so velikost telesa, krona na vrhu glave in podbradki češnjeve barve na njihovih vratovih, se pri njih namreč niso prav razvili. Ko sta raziskovalca primerjala še spolne organe, pa se je pokazalo še večje odstopanje. Njihovi spolni organi so bili le 18% velikosti netretiranih petelinov. Študija, ki sta jo izvedla profesor Verlus Frank Linderman in študent Howard Burlington, je bila maja 1950 objavljena v Procedings of the Society of Experimental Biology and Medicine in je bila prva, ki je opozarjala na to, da imajo sintetične kemikalije – v tem primeru DDT - lahko vpliv na motnje hormonov.

 

Seveda se takšne reči, kot so se dogajale tem petelinčkom, niso dogajale le v laboratoriju. Po vsem svetu je znanih na stotine primerov hormonskih, spolnih in razmnoževalnih težav pri skoraj vseh vrstah živali - od volkov v severni Ameriki, do kitov v Atlantskem oceanu. Vse kar se je živalim dogajalo zadnjih 100 let - odkar so se kemične kemikalije množično začele uporabljati v industriji in kmetijstvu, pa se prenaša tudi na človeka. Danes je vedno več težav s spolnimi hormoni, z zanositvijo, z boleznimi, kot so endometrioza, hormonsko pogojen rak in podobno. To, da smo na vrhu prehranjevalne verige morda pomeni, da posledice v naravi začutimo kasneje, vsekakor pa jih čutimo. To je le en primer, ki jasno kaže, da človekovo vmešavanje v naravne procese na dolgi rok prinaša tudi posledice. 

Postanimo odgovorni do sebe in narave. In raje z naravo sodelujmo, kot pa da jo uničujemo.