Od začetka prehranskih smernic iz 70ih prejšnjega stoletja, katera so klicala k zmanjšanju vnosa maščob (in povečevanju vnosa ogljikovih hidratov), se je zgodil zanimiv fenomen: Američani so vztrajno postajali debelejši, manj zdravi in bolj podvrženi k diabetesu kot kadarkoli prej.

In ta fenomen še zdaleč ni ostal le v Ameriki. Kaj se je zgodilo?

Verjetno se vsi spomnimo prehranske piramide, o kateri so nas učili v osnovnih šolah. Da je dnevno potrebno zaužiti največ ogljikovih hidratov – kruha, testenin,… Zgoraj v najmanjšem delu piramide pa so se skrivale maščobe (skupaj s sladkorjem). V tem in naslednjih prispevkih ne bom govorila o maščobi, pač pa o tistem spodnjem delu piramide, o delu za katerega so nas prepričali, da je najbolj nujen in zdrav za nas – o ogljikovih hidratih, oziroma bolj specifično, o pšenici, katera danes predstavlja eno glavnih proizvodnih živil (po nekaterih statistikah jo je prehitela le koruza) na svetu.

Pomembno se je zavedati, da je bil človek nekoč, tako so nas učili, lovec in nabiralec. Poljedelec je postal šele v približno zadnjih 10.000 letih. Dve najstarejši najdeni starodavni žiti se imenujeta Einkorn in Emmer. Ostanki starodavnih žit so bili najdeni na arheoloških najdiščih v Tell Aswad, Jericho, Nahal Hemar, Nevali Cori (Turčija) in drugih krajih. Pšenica je bila v tistih časih posejana ročno, jedli pa so jo kot kašo. Kvas so začeli uporabljati šele tisočletja kasneje. Takrat je začel nastajati tudi kruh. Kruh je pridobil na obredni, verski ravni in postal pomemben del prehrane različnih kultur.

Skozi stoletja so se ta žita le počasi spreminjala. Pšenica na primer 17. stoletja je bila enaka kot tista 18. stoletja. In to je veljalo vse do približno 70. let 20. stoletja. Torej moka, iz katere so naše babice, prababice med 2. svetovno vojno pekle kruh, je bila zelo podobna, skoraj identična tisti, ki jo je uporabljala njena prababica.

V zadnjih 50 letih pa je pšenica doživela cel razcvet. Danes bi naj poznali kar 25.000 različic in dejansko so vse rezultat človeškega posega.

Razlika med pšenico, kot jo poznamo danes in pšenico izpred nekaj tisoč let je vidna že z očesom. Semena Einkorn in Emmer pšenice so močno pritrjena na steblo, semena današnjih pšenic pa lažje odstopajo od stebla, kar omogoča lažji postopek mlatenja pšenice (kjer se seme loči od stebla). To se je zgodilo zaradi mutacije Q in Tg genov. Prav tako so bile starodavne pšenice veliko višje – na višjih steblih – v primerjavi z današnjimi.

Zakaj pa so se sploh zgodile vse te spremembe?

Odkar je človek kmetoval, je težil k optimizaciji in k povečanju donosa. Ko je v 20. stoletju nastopila mehanizacija, je kmetom olajšala delo in lahko so obdelovali večje površine. In marsikatera država je po 2. svetovni vojni stradala, zato je bil interes nahraniti več ljudi.

Zraven mehanizacije so se posluževali različnih pristopov za povečevanje donosa – razvijali so se novi sevi pšenice – s križanjem različnih vrst pšenice in trav in tudi z razvijanjem novih genskih različic v laboratorijih. Hibridizacija je vključevala postopke kot so introgresija in »back-crossing«, kjer se potomci vzrejenih rastlin križajo s svojimi starši ali z različnimi sevi pšenice ali celo z drugimi travami.

Večina trenutne svetovne zaloge namensko vzgojene pšenice izvira iz sevov razvitih v International Maize and Wheat Improvement Center (IMWIC), lociranega vzhodno od Mexico city. IMWIC se je začel kot kmetijski razvojni program leta 1943, v katerem sta sodelovali Rockefeller Fundacija (Rockefeller je bil ustanovitelj družbe Standard Oil Company, ki je dolga leta imela monopol nad naftno industrijo ZDA in bila prvi veliki ameriški poslovni kartel) ter Mehiško vlado z namenom, da Mehiki pomagajo doseči kmetijsko samozadostnost.

Projekt je zrastel v svetovno pobudo povečati donos koruze, soje in pšenice, s ciljem zmanjšati svetovno lakoto. Kot »zanimivost« naj povem, da so te tri: koruza, soja in pšenica danes najbolj gensko spremenjeni organizmi (GMO ali GSO), ki jih uporabljamo v svoji prehrani! V naslednjih zapisih vam bom predstavila, kaj dejansko pomeni uživanje gensko spremenjene pšenice za ljudi – vse ljudi, ne le tiste s celiakijo!

Torej, do leta 1980 je nastalo na tisoče novih sojev pšenice. Spreminjali so jo tako, da jo je čim lažje in čim hitreje vzgojiti. Dr. Norman Borlaug (zaposlen na IMWIC) je postal »oče zelene revolucije« in dobil leta 1970 Nobelovo nagrado za mir. Pritlikava pšenica, ki jo je dr. Borlaug razvil, je nadomestila mnoge druge seve, in je danes, glede na izjave Allana Fritza, profesorja vzreje pšenice na Univerzi Kansas State, prevladujoča (99%) vrsta pšenice na celem svetu. Dr. Borlaug je doživel to, da je višji donos njegove pšenice pripomogel k zmanjšanju svetovne lakote.

Ob njegovi smrti leta 2009 je časopis Wall Street Journal zapisal: »Bolj kot katerikoli drugi človek, je Borlaug pokazal, da se narava ne more kosati s človeško iznajdljivostjo v postavljanju meja rasti.«

No, danes se s tem verjetno ne moremo več strinjati… Zakaj ne, vam napišem v naslednjem zapisu.

Naj povem le še to: Kljub dramatičnim (tudi genetskim) spremembam, ki jih je pšenica doživljala, ni bilo ne na živalih, ne na ljudeh, opravljenih nobenih znanstvenih raziskav. In torej to, kar je po eni strani rešilo svetovno lakoto, je danes glavni vzrok ali pa vsaj doprinos za večino kroničnih bolezni, ki jih poznamo.

Kako se torej ta spremenjena pšenica (in gluten) odzivata v našem telesu in katere težave povzročata napišem v naslednji objavi.