Kako sebe in svoje otroke ukalupljamo v modele, ki podpirajo tekmovalnost, stres in depresijo
Kako sebe in svoje otroke ukalupljamo v modele, ki podpirajo tekmovalnost, stres in depresijo
Kot otrok sem razmišljala, kako smo celo življenje »institucionalizirani«: Ko se rodimo, nas dajo v vrtec, nato v šolo, potem gremo v službo, ko smo »stari« v dom, če nas označijo za osebe s »posebnimi potrebami« ali če ne ravnamo po »zakonih« nas dajo pač v drugačno vrsto institucije.
Človeka v najbolj aktivnih letih vabijo na delo in mu odvzemajo vse druge »motilce«: otroke, starostnike… Za to, da je storilnost večja. Ampak tudi takrat nismo svobodni. Delamo za to da lahko preživimo. Ali pa delamo za to, da pokrivamo kredite. Vedno manj je tistih, ki živijo za to da delajo. Skoraj vsak danes pa že dela za to, da preživi.
Kaj pomeni institucionalizacija?
Zapiranje ljudi v institucije vodi v ukalupljanje. Povsod so pravila. Priden je tisti, ki se pravil drži. Priden je učenec, ki zna ponavljati snov, brez odpora. Odličen ali zlat je tisti, ki je »najboljši« po standardih, ki si jih je nekdo izmislil. Ste se kdaj vprašali, kdo si jih je izmislil in zakaj? Zakaj se v šolah učimo to, kar se? Ko pa vsi vemo, da marsikaj od tega »naučenega« v življenju ne bomo nikoli rabili?
Koliko (so) nas zares uči(li)jo, kako reševati probleme, kako živeti? Na primer, kaj početi s svojimi čustvi. Raziskovati svojo bit. Danes delam z veliko ljudmi in marsikdo je popolnoma odtujen od svojega sebstva.
Če je Bog ustvaril vso stvarstvo, je ustvaril tudi nas in torej je v vsakem od nas odtis (blueprint) božjega, božanskega.
A sistem je poskrbel, da smo na to pozabili. Učitelj v šoli ni več pravi učitelj. Je nekdo, ki širi dejstva. Seveda vem, da se učitelji zelo trudijo in to ni njihova kritika. To je kritika sistema. Učitelji sami več ne zmorejo. Učitelji so izčrpani. Ni jim dovoljeno, nimajo časa negovati talente otrok. Vse morajo naučiti isto. Čeprav je vsak otrok poseben in svojstven.
Kar 98% otrok je izredno talentiranih preden gre v šolo, le 2% jih je izredno talentiranih po končani šoli. Kaj nam to pove? Da se ne ceni raznolikost, da se ugašajo »geniji«, da družba nazaduje.
Zakaj je toliko otrok danes hiperaktivnih, agresivnih, depresivnih? Vprašati se moramo najprej, kaj je narobe z družbo in s sistemom, namesto da se sprašujemo, kaj je narobe z njimi (in jih po možnosti čimprej začnemo »zdraviti« ali jih celo damo v institucije).
Kaj res ne vidimo, da je raznolikost ključ? Narava je mojstrica raznolikosti in vsak njen del se lahko izrazi. Mi ljudje pa smo sami sebe oropali tega. Pri 30ih skorajda več ni osebe, ki se ne bi ukvarjala na tak ali drugačen način s psihičnimi težavami. Ampak to so stvari, ki so zares pomembne, in ki nas bi »morali« jih učiti že v šoli, v vrtcu.
Kako preživeti in negovati sebe. Biti leni. Ja, tudi lenoba je sveta. V lenobi – počitku se prebujajo nove, velikokrat najboljše ideje. Med počitkom se vklopi parasimpatični živčni sistem. To vpliva tako na hormone, kot na imunski sistem, vpliva na zmožnost samo-zdravljenja.
Pa mi to danes vemo? A mi tako živimo? Seveda ne, ker potem nas označijo za »lene«. Lenoba je pridobila slab prizvok. Pa vendar verjamem, da tisti, ki kritizira lenobo, sam le to najbolj potrebuje.
A nas učijo, da bolezen pride zato, ker se je porušilo neko ravnovesje v telesu? (Če to vemo, vemo tudi, da se da ravnovesje vzpostaviti nazaj).
Ne. Ko zbolimo, namesto da se opolnomočimo in popravimo neravnovesje, klonemo v občutek žrtve in se smilimo sami sebi. »Zakaj se mi je to zgodilo??«. Iščemo odgovore zunaj sebe, ker menimo da ne vemo, ne znamo. Saj tako so nas naučili… Da znamo le tisto, kar smo se »naučili« v institucijah. A kaj pa nas uči življenje?
Sam si pomagaj in bog ti bo pomagal.
Sam si pomagaj, saj ti si božje. V sebi najdeš vse odgovore, v sebi lahko najdeš moč.
Vsak otrok, vsak posameznik je edinstven in poseben. Vsak je talentiran. Vsak je najboljši – ker v resnici se nima z nikomer za primerjati!
In ker smo izgubili svoj kompas, izgubili vero vase, vero v to, da smo edinstveni, posebni, da imamo moč in zdravje že v sebi, tudi drugih ne vidimo več tako.
In naj te danes za konec vprašam:
KDO SI, KAJ JE TVOJE POSLANSTVO? KAJ SO TVOJI TALENTI?
Če ne veš, potem te vzpodbujam, da začneš iskati te odgovore. Le ti so odgovor do pravega zadovoljstva v življenju. Ne to, ali imaš končano šolo, dobro službo, družino, hišo…
Pravo zadovoljstvo izhaja iz lastne biti. Vse ostalo je postransko.
